Kako lahko otroku pomagam pri vaji, brez da postanem "policist"?

Na podlagi svoje poti od glasbenega začetnika do ustvarjalca, ki se poklicno ukvarja z glasbo, imam na zalogi 3 napotke za domačo podporo, ki bo otroku pomagala pri vztrajanju na glasbeni poti.

Rezerviran termin

Starševska supermoč številka 1.

Pri nas doma je za urnik skrbela mami. Otrokom nam je šla njena vztrajnost pogosto na živce, hkrati pa nam je šele rednost omogočala glasbeno rast. Brez strukture od otroka nehote zahtevamo, da za muziciranje uporablja svojo voljo in pozornost, ta pa je omejena in pogosto begajoča. 

Olajšajmo jim nalogo tako, da si doma čas za glasbo vnaprej rezerviramo. 

Spodbuda in usmeritev

Za začetek je dovolj, da ob otrokovi igri samo obstajamo.

Lahko se pridružimo z besedo pohvale in - ko se pri kakšnem delu zatakne - spodbudo. Če vidimo priložnost, se pridružimo z muziciranjem in otroka vprašajmo za učno lekcijo - otroci radi delijo, kar so se naučili. Možnosti za aktivno vpletenost je veliko, zahteva pa našo aktivno prisotnost - ne vedno, ampak redno.

Ko imamo vzpostavljeno strukturo in spodbudo, nas čaka še zadnji korak.

Glasba v življenju družine

Največja rast se ne zgodi v glasbeni šoli, ampak doma.

Glasbena šola predstavlja pomemben košček glasbene sestavljanke, a za trajno muziciranje največ šteje domače okolje. Prava rast se zgodi, ko glasbo vključimo v dnevne družinske rituale, rojstnodnevna kosila in praznične obiske sorodnikov - šele takrat zares postane del družinske kulture in lahko obstaja neodvisno od zunanjih spodbud.  

Kako se torej izogniti vlogi policaja? Tako kot pri vseh družinskih aktivnostih se ne bomo mogli nikoli v celoti zavarovati pred to opazko. Lahko pa naredimo marsikaj, da otroku pomagamo krmariti med radostmi in izzivi glasbenega življenja. Zavarujmo otrokov čas za muziciranje, bodimo prisotni in igrivi sopotniki ter kulturo muziciranja postopoma prenesimo v življenje družine. 

Srečno!