Danijel Bogataj je multiinštrumentalist iz Cerknega in pedagog v Glasbeni hiši Čonce. S prepoznavnim zvokom violine ter obvladovanjem igre zvoka na različnih inštrumentih bogati številne slovenske glasbene zasedbe, s svojim umirjenim karakterjem pa je tudi za intervju posebej zanimiv sogovornik. Z njim smo se pogovarjali o poučevanju igranja violine, o poslušanju glasbe in še o mnogočem.

“Učenec se bo s pesmimi, ki so mu blizu, mnogo raje ukvarjal.”

Začniva na začetku. Kakšen inštrument je violina?

Izredno globok. Ampak kateri pa ni? Globok, ker lahko pričara zelo širok spekter zvočnosti in občutenj; od veselih in plesnih do zelo trpkih in srce parajočih. Je inštrument, ki zahteva veliko potrpljenja in ljubezni, seveda tudi discipline. Če te veseli, se pa vse da, seveda.

“Učence želim pripeljati do tolikšne glasbene samostojnosti, da za igranje ne potrebujejo več zunanjih spodbud, pač pa sami od sebe prihajajo h glasbi, ker čutijo, da jih glasba preprosto bogati.”

Če se spomniš prvih let svojega učenja violine: Kateri del učenja violine je tebi osebno predstavljal največj največji “izziv” in kako poskušaš te izzive reševati pri svojih učencih?

Največji izziv je bilo zame obvladovanje intonacije. Pri svojih učencih skušam to reševati na ta način, da to že zgodaj ozaveščamo. Da poskušam učence voditi skozi razno razne tehnične vaje, ki privedejo do napredka na tem področju. Violina je pač intonančno bolj zahteven inštrument, ker nima prečk - kar v resnici omogoča čudovito svobodo, a predstavlja svojevrsten izziv.

Violine si se učil pri Bojanu Cvetrežniku, ki te je, kot si mi že večkrat omenil, pomembno glasbeno oblikoval in ki je med pedagogi poznan po svojih inovativnih pristopih. Katere “njegove” pedagoške prijeme skušaš tudi sam vključevati v svoj pouk violine?

Vsekakor to, da je moj cilj predstaviti glasbo in inštrument kot nekaj lepega, kot nekaj, s čimer si človek lahko polepša dan. Morda predstaviti drug pogled na instrument, ki ga ima večina ljudi za zelo “klasičnega”. Pa tudi to, da poskušam program oblikovati v sodelovanju z učencem, da so torej glasbeni primeri učencu blizu, saj se bo tako z njimi mnogo raje ukvarjal.

Jasni cilji so pri poučevanju inštrumenta pomembni. Kaj je tvoj končni cilj za tvoje učence violine? Do česa jih želiš pripeljati?

Želim jih pripeljati do tega, da bi v glasbi našli nekakšen prostor, kamor se lahko zatečejo, umaknejo, ali pa da se z glasbo veselijo; da bi, povsem preprosto, v glasbi uživali. To je cilj. Želim jih pripeljati do tolikšne glasbene samostojnosti, da za igranje ne potrebujejo več zunanjih spodbud, pač pa sami od sebe prihajajo h glasbi, ker čutijo, da jih glasba preprosto bogati.

Kakšen odnos naj bi po tvojem mnenju imel glasbenik do svojega inštrumenta?

Menim, da ima vsak posameznik unikaten odnos do svojega inštrumenta. Meni se zdi, kakor da so inštrumenti nekakšni magični predmeti, ki jim vdahneš duha in zaživijo.

Godec in aktiven glasbenik

Brez dvoma igranje “na pamet” oziroma “po posluhu” prinaša precejšnjo sproščenost, a imata oba pristopa, tako učenje po posluhu kakor sledenje notnemu zapisu, svoje kvalitete.

Tvoji glasbeni kolegi te poznamo kot vrhunskega improvizatorja in - godca, muzikanta. Igraš namreč v več “folklornih” zasedbah - pri Folkornih skupinah France Marolt ter FS Tine Rožanc, glasbeno-pripovedovalski zasedbi Bajate, skupini Trije Muški Štirje -, zato si te drznem vprašati: Kdo je godec?

Godec je človek, ki igra iz srca. To je to! (smeh) No, godec je praviloma manj vezan na notni zapis, in je v tem oziru bolj svoboden. Po drugi strani pa klasičnemu glasbeniku posebno svobodo predstavlja ravno notni zapis, v katerem je ujeto doživljanje skladatelja.

Brez dvoma igranje “na pamet” oziroma “po posluhu” prinaša precejšnjo sproščenost, a imata oba pristopa, tako učenje po posluhu kakor sledenje notnemu zapisu, svoje kvalitete. Bodisi se naučiš prek not in nato z vajo osvojiš melodijo do te mere, da jo znaš zaigrati “na pamet”, ali pa se že na začetku lotiš razbiranja melodije neposredno iz poslušanja - in potem to magari za vajo zapišeš v note (smeh).

Ne igraš pa samo violine, pač pa tudi nekatere druge inštrumente. Katere? Katere izmed njih najraje igraš in kako se razlikuje občutek igranja?

Poleg violine najpogosteje igram različne kitare, tudi mandolino. Igram tudi inštrumente s tipkami, npr. klavir, zelo so mi zanimivi sintetizatorji zvoka. Včasih poprimem tudi za flavte in razna eksotična pihala. Pa tudi tolkala. Najbolj zanimiva stvar pri tem, da lahko poprimeš v roke tako različne inštrumente, mi je to, da lahko na tako različne načine raziskuješ zvok, ustvarjaš zvočne krajine.

Si član raznolikih glasbenih zasedb, poleg že prej omenjenih igraš tudi v Čedahučijih, v skupini Fed Horses, z Jakobom Kobalom, igraš s Severo in Galom Gjurinom. Kako dojemaš žanrsko pestrost, v kateri plavaš?

Ja, zdi se mi velika sreča, da sem lahko aktiven v različnih glasbenih zvrsteh, ker lahko v vsakem žanru izraziš druga občutja. In to se mi zdi dragoceno. Pri Fed Horses recimo igramo malo “tršo” pop glasbo, kjer se da tudi malo “zažagati” in ustvariti bolj rockerski kitarski zvok ter vzdušje, pri Severi ali pa pri Jakobu Kobalu pa gre za zelo rahlo, čutno glasbo.

“Violina je še vedno moja najboljša prijateljica”

Če bi lahko izbral glasbeni dogodek, ki se te je najbolj dotaknil, in v katerem si sodeloval kot violinist, kateri bi bil?

To je bilo izvajanje Jenkinsove “Maše za mir” v Švici s simfoničnim orkestrom Cantabile. Bili smo na turneji in tam smo združili moči slovenski orkester in švicarski pevski zbor, bilo je res čudovito vzdušje, tako v prostem času, kakor tudi na odru. To je bila res lepa muzika in izredno čutno doživetje.

“Želel bi spodbuditi čisto vsakega, naj se ne boji poskušati ustvarjati glasbe, karkoli že zanj to pomeni. Naj bo to, da ploska, da poje, ko gre na koncert, da glasbo posluša…”

Poznamo te kot pozornega opazovalca dogajanja na področju glasbe pri nas. Kakšna je po tvojem mnenju vloga glasbe v družbi in v življenju posameznika?

Po mojem, zavestno ali pa nezavedno, dajemo vsi ali pa skoraj vsi glasbi zelo veliko težo. Malo bolj filozofsko rečeno, če svetloba določa prostor, potem zvok oziroma glasba določa čas. Z glasbo si ljudje hote ali pa nehote ustvarimo toliko najrazličnejših spominov, lepih in pa malo manj lepih, ki nas spremljajo še zelo dolgo v našem življenju.

Želel bi spodbuditi čisto vsakega, naj se ne boji poskušati ustvarjati glasbe, karkoli že zanj to pomeni. Naj bo to, da ploska, da poje, ko gre na koncert, da glasbo posluša… In še tretja stvar. Želim si, da bi bila tudi država v aktualni koronakrizi sposobna prepoznati, kako pomemben del narodne zavesti in kulture naroda predstavlja njegova glasba.

Vidim, da imaš v sobi kar lepo nabirko gramofonskih plošč in - gramofon. Si za poslušanje glasbe kdaj vzameš prav poseben čas?

Lahko bi rekel, da svoj čas za poslušanje glasbe delim na dva dela. Kot izvajalec delujem na način, da ko me nekdo povabi h glasbenemu sodelovanju, se stvari naučim na pamet na način, da izbrano glasbo res velikokrat kritično in pozorno preposlušam. To se največkrat dogaja v mojem avtu, saj precejšnji del dneva preživim na cesti. Drug del pa je bolj za sprostitev, uživanje in občudovanje. Želim si, da bi si za takšno poslušanje še večkrat vzel čas, a vendarle si kdaj zvečer zavrtim kakšno ploščo na gramofonu in preprosto - uživam.

Katerim glasbenikom najraje prisluhneš?

Lahko odgovorim z naslovi nekaj albumov? Linda Chesis & Sara Cutler: Music of Claude Debussy; Pink Floyd: Meddle; Phillipe Herreweghe: J.S. Bach - Mass in b minor; Zalagasper: 4; Altin Gün: On. Tako!

“Glasbenik se lahko ob poslušanju svoje lastne izvedbe ogromno nauči in najde mesta, kjer je še prostor za izboljšanje.”

Iz tvojih prejšnjih odgovorov je razbrati, da si občutljiv poslušalec zvočnosti in barv v glasbi. Je to povezano tudi s tem, da si aranžer? Ukvarjaš se namreč tudi s snemanjem in avdio-produkcijo. Kako vidiš to področje svojega delovanja?

Da. Del svojega formalnega izobraževanja sem posvetil tudi avdio-produkciji na Inštitutu in akademiji za multimedijo - IAM. Bil sem tudi na tečajih pri priznanem producentu Janezu Križaju, verjetno pa sem se o glasbeni produkciji največ naučil v brezštevnih nočeh v studiu z Galom Gjurinom.

Kako dojemam to? Kot multiinštrumentalistu mi avdio-produkcija predstavlja točko, kjer se vse te plati delovanja srečajo. Kakor kiparju različno orodje nič ne pomaga, če ne izkleše kipa, tako lahko tudi znanje več inštrumentov v polnosti izkoristiš šele v izvirnem snovanju zvočnih krajin. Poleg tega, da je snemanje lahko zares zabavno početje, je lahko tudi zelo poučno. Glasbenik se lahko ob poslušanju svoje lastne izvedbe ogromno nauči in najde točke, kjer je še prostor za izboljšanje.

“Violina tudi violinista vabi v takšno ali drugačno zasedbo in k spoznavanju vedno novih glasbenih prijateljev in sopotnikov.”

Zaključiva z lepim spodbudnim vprašanjem: Zakaj je lepo igrati violino?

Kakor se prijateljske vezi spletejo skozi lepe in težke trenutke, se tudi posameznikova vez z inštrumentom in glasbo gradi tako ob židanih vižah kot ob bolj trpkih in težkih melodijah. V tem smislu je violina še vedno moja najboljša prijateljica. Violino je navsezadnje lepo igrati tudi zato, ker kar nekako vabi, da se postavi v družbo drugih inštrumentov, kjer lahko na poseben način zaživi in tako tudi violinista vabi v takšno ali drugačno zasedbo in k spoznavanju vedno novih glasbenih prijateljev in sopotnikov.

Hvala za pogovor!

Danijel Bogataj: “Godec je človek, ki igra iz srca!”