Za glasbo ni NIKOLI prepozno (3 kratke zgodbe)
Se še spomnite, kako so nas v osnovni šoli pri pouku glasbe delili na tiste, ki smo hodili v glasbeno šolo in na vse ostale? “Glasbeniki” so bili deležni prvovrstne obravnave, “ostali” pa so svoje glasbene sanje počasi odložili v kot. Na srečo ima naša zgodba navdihujoč obrat - pred vami so pričevanja ljudi, ki so verjeli, da je glasba namenjena vsem!
Z dvigalom do klavirja in letenja
Glasbena zgodba Robin se je začela sredi njenih štiridesetih v dvigalu ob pogovoru s sosedo, ki ji je pripovedovala o svojem novem podvigu: igranju klavirja. Zavist in nostalgija po mladostnem navdušenju, ki ga je izžarevala sogovornica ob natančnem opisovanju napredka pri eni od Mozartovih sonat, sta opravila svoje in Robin se je lotila nove zgodbe v svojem življenju. “Sama sebe sem presenečala, ko sem vedno bolj tekoče izvajala Bacha, Mozarta in Beethovna. Ostal mi je še en izziv: Naučiti se skladbo na pamet, brez not,” zapiše Robin, ki ji je bilo pomnjenje že od otroških let velik izziv.
Z učiteljico sta se osredotočili na skladbo “O tujih deželah in ljudeh” romantičnega skladatelja Roberta Schumanna. Za pomnenje dveh strani dolge skladbe je porabila večino poletja in pri tem večkrat skoraj obupala, njena glavna opora pa je bila učiteljica. “Na mojo srečo moja učiteljica ni nikdar dvomila vame. Vztrajala je, naj zaigram še miže. Bilo je težko, a naposled sem bila nagrajena: Ko sem zaprla oči, sem pustila vse, kar me je vznemirjalo, zunaj, in za tiste tri minute sva bila tam samo Schumann in jaz. Čeprav sem sedela za klavirjem, sem tistih nekaj trenutkov imela občutek, da - letim.
Znanstvenik, ki se je lotil igranja kitare
Gary je priznani kognitivni znanstvenik in avtor, ki je o svoji izkušnji s “poznim” začetkom igranja kitare kasneje napisal tudi knjigo. “Niti do učitelja si nisem upal, saj nisem želel tratiti njegovega časa”.
Preden se je odpravil v svet glasbe, se je imel za nekoga “skoraj brez posluha in brez občutka za melodijo in ritem.” Presenetilo ga je, kako malo je bilo potrebno - le nekaj tednov učenja, le obvladovanje preproste pettonske lestvice, da se je lahko prepustil svetu improvizacije in začel v lastnem igranju zares uživati. “Mislil sem, da za to potrebuješ leta vadenja.”
Marcus je tako znanstveno kot iz lastne izkušnje prišel do zaključka, da ni tako pomembno, kdaj začneš, temveč, kako se lotiš učenja, kakšnega učitelja si izbereš in kakšne izzive si zadajaš na svoji poti.
“Morje, gosli in jaz”
“Začela sem lani, potem ko mi je umrla mama in sem se kar naenkrat znašla sredi temne zime, daleč stran od doma in prijateljev.” To so besede 61-letne Carol, ki je priložnost za novo življenjsko poglavje našla v učenju violine. Presenetilo jo je, kako hitro je lahko praznovala “male zmage”, saj so se že prav kmalu po tem, ko je vzela violino v roke, iz nje zaslišali čudoviti in pomirjujoči zvoki.
“Kmalu se upokojim, zato že načrtujem dolgo potovanje proti Zalivu in nato na Zahodno obalo, kjer si bom na ladjici poiskala svoj mir - in seveda, moje goslice gredo z mano.”
Glasba se ne ozira na leta
Strast do glasbe, ki veje iz zapisov ljudi iz vsega sveta, je nalezljiva. Kot da bi si želeli vsem okoli sebe z različnimi zgodbami povedati eno samo stvar: za vstop v čudoviti svet muziciranja ni nikdar prepozno. Za vse, ki bi radi obudili strast do muziciranja, pa ne veste, kako, imamo nekaj preprostih vprašanj in napotkov:
V kakšni glasbi najbolj uživate?
Ali obstaja glasbilo, ki ste si ga želeli igrati že od otroških let?
Če imate odgovor na obe vprašanji, lahko na novo glasbeno pot stopite v tem trenutku!
Raziščite možnosti za učenje, ki jih ponuja splet, proces pa si lahko olajšate in obogatite s pomočjo svojih glasbeno izobraženih prijateljev ali z vpisom v glasbeno šolo.
In ne pozabite - vedno smo vam na razpolago pri načrtovanju vaje, izbiri primernega glasbila in oblikovanju poti, ki bi vam najbolj ustrezala.
Želimo vam srečno glasbeno popotovanje!